Pametni pišejo…. BEDARIJE

Po napornem potovanju do Parosa, sva se prebudila okoli poldneva. Ko sem stopila iz šotora in videla, kako je lepo, je bila pot pozabljena. Do morja sva imela 20m, morje je bilo zelenkasto, plaža peščena, na vodi pa kar precejšnje število srfačev. Zgledalo je noro in komaj sem čakala, da grem v vodo. Okoli naju sta so bile družine, ki so srfale (italjani, nemci, avstricij v večini) in zelo zanimiv Grški par.

Po najinem zajtrku sva stvari razpakirala, se udobno namestila. Po krajšem počitku sva šla pogledat na plažo kakšno stanje je. Zanimivo je to, da v tem campu  (Santa Marija), da v samem campu ne piha tako močno kot na plaži. Prihod do plaže, kje je pihalo me je zelo presenetilo, saj to je pomenil zame en minus, ker se nisem mogla sončit na plaži, ker je pesek neslo tako močno, da ne moreš ležati na plaži. Seveda za Lukata je bil to en velik plus, ker je vedel da bo lahko srfal.

Voda…. Ja bil je primerne temperature za ohladitev, čista, seveda slana,  zelene barve…. Skratka čeprav je pihalo je bilo noro.

Prvi dan sva se vzela bolj vse skupaj bolj na izi, bolj počivala, mal  se hladila v vodi, tako prav luštno je bilo.

Drugi dnevi so potekali bolj ali manj vsklajeno… zjutraj zajtrk, Luka je seveda potem sel srfat, jaz malo na plažo ga pogledat, mal se v vodo in nato kar pred šotor v senčko, ker je bil sonce premočen za kakšno nabiranje barve. Podnevi, ko Luka ni srfal sva bolj ali manj brala in napenjala možgančke ob reševanju sudoka. Večer je bil rezerviran za igranje kart - remi, kjer sem seveda skor vedno jaz zmagala (Luka ne zna, pol je pa bolj lahko zmagat ))))

Anchy

Sama pot je trajala od srede do sobote do jutranjih urah.

Dan odhoda je bil zelo vroc, avto brez klime, 35C po avtocesti, mal je manjkal, da ne bi oba izdihnla…. Nekak sva se pripeljala do Benetk (na cesti cela norisnica, italjani so glih iz sluzbe zacel hodt, avtocesta polna tovarnjakov… skratka noro), spila sva vsak po 3l vode in se koncno ohladila. Po prvi rundi vozje, sva se vkrcala na ladjo (jz kar pes pod noge, Luka je parkeru avto na milimetre). Po 1h ko sva bila ze na ladji koncno tudi odrinemo na 1,5 dnevno voznjo do Patrasa. Ob voznji proti Grciji, sva lahko opazovala lep razgled na Benetke in soncni zahod.

Sama voznja na ladji je bila prijetna vseeno utrajujoča, saj sem komaj cakala da prispeva na zastavljeni cilj.

Sam prihod do Grcije je bil v zgodnjih jutranjih urah (ob 5.30h). Ob misli, da imava dolgo pot sva si zazelela dobr zajtrk in dobro kavo. Zajtrk sva si privoscila po 1h vozje, ko je bila ura priblizno 8h zjutraj in ko zacnejo delati restavracije.

Po samem zajtrku sva pot nadaljevala do Aten - pristanisca, kjer sva potrebovala karte za naslednji trajekt (do Paros). V Pireju sva prisla okoli 12h, kjer sva parkerala avto in sva prisla do prve ovire…. Kart za 1 trajekt (za ob 18h) do Parosa niso imeli vec, zato sva morala vzeti karte za naslednji trajek, ki je bil ob 21h. To pomeni, da sva čakala na trajekt 9h v pristanišču. Zakaj nisva dobila kart? razlog :bil je petek in veliko Atencanov gre po 19.8 na dopust s trajekti na otroke.

Kaj vse sva dozivela v Pireju, si tega tut mislt ne morte… Do tega da sva bila sama v pristaniscu, do tega, da je bila taka guzva, da je blo vse crno, avtomobili v 6 vrstah, namesto v 2, do stirih trajektov ki so na enkrat spluli, da je bilo 34C v senci, crnci so tezil, ce bova kaj kupila, skratka nc lustn.

Do najinega odhoda na Trajekt je bilo samo pol ure…. zdaj vam pokazm sliko, kaksna je bila guzva pol ure pred odhodom na trajekt in naslednja slika s 5 min razliko…..

Pol ure od odhoda: in 5 min kasneje: Temno je zaradi ladje.

Po vsem prerivanju sva prispela vsa zmatrana in tecna na ladjo. Klima je tako “sopala”, da me je zebl,valovi so bili taki, da mi je bilo slabo…. Po 5h voznje sva prisla na Paros, jaz ne vem kako, ampak Luka je vozil do samega campa skoraj mize (jz sm na pol mrtvo spala, ceprov sm se trudila da ne bi), nato se lotila, da bi cim prej postavla sotor in odsla spat.

Tok o sami poti….

papa

Anchy

Letos so bile moje pocitnice ene najlepsih in seveda najdaljsih, saj sem 1 mesec po Portugalski sla uzivat na vroci grski otok Paros.

Sama ideja, da grem v Grcijo je padla letos v zacetku leta, ko smo se s prijatelji menil, kam na dopust? Paros, kampirat, z avtom, srfe na avto in gasa v svoji reziji. Ideja je bila idealna, vsi smo se strinjali a na koncu je bilo tako, da sva z Lukatom odsla sama zame v neznano, za Lukata veliko bolj poznan otok Paros, natancneje v surfing camp, med ljubiteje vetra in valov. Kako je bilo, pa bom napisala v nadaljevanju…..