Archive for the ‘Grcija’ Category

pot domov 1

Wednesday, May 16th, 2007

Tega dneva se nihče ne veseli, tako se ga tudi midva nisva… Ko je bila vsa prtljaga v avtu, sva imela še kakšne pol ure, časa, zato sva odšla se zadnjič na plažo. Voda je bila čisto mirna, topla, zelenomodra, na plaži je bilo 5 ljudi.

Ob 11h sva se usedla v avto in odšla do pristanišča do najinega mesta odhoda s prestižno High speed 2-ko. Seveda 1km pred pristaniščem je nastala »gužva«, ker je prišel trajekt iz Aten. Nekako se nama je uspelo prebiti do najine točke odhoda, ko je iz daljave prišel prestižni High speed 2, parkiral in po 15 min odpeljal. Sama sem bila zelo presenečena, ko sem prišla na High speed, ko so preverjali karte me je prijazen mladenič pospremil do stola, katerega sem imela rezerviranega. V primerjavi s Blue star-om je bila res velika razlika….

Vsak ima udoben, usnjen, velik sedež, pred seboj mizico, televizor,… skratka vse kar potrebuješ. Sama vožnja je trajala 4h (tja grede je trajala 5,5h).

Po vožnji naju je čakal v Pireju moj prijatelj Thanasis (če ste prebrali moje post-e iz Portugalske, ste lahko zasledili, da sem ga spoznala na izmenjavi). Ko je Luka vozil iz High speeda sem ga zagledala. To je bil najboljši del poti proti domu. Veselje ob srečanju je bilo veliko, saj je minilo od zadnjega snidenja 1,5 mesec. Skupaj smo odšli na kosilo v najbolj zakotni lokal, da smo lahko videli avto (da mana ne bi kdo pokradel srfe iz avta).
Lokal oz. fast food gyros restavracija je bila delavske narave, gyros je bil 1,1€ in poleg dobre družbe je bil gyros najboljši od vseh, ki sva jih jedla na tem dopustu.

Seveda je čas mineval  hitro in od Thanasisa sva se morala posloviti. Vesela sem bila, da je prišel, kajti Dimitris (drugim Grkom, ki sem ga spoznala na izmenjavi) ni prišel v pristanišče, (glede na to da sem prišla iz Slovenije v Grčijo do njegovega mesta. kaj šele javil (sporočilo sem mu poslala, ko sem šla v Grčijo in v ko sva prispela v Pirej, med dopustom in na poti proti domu). Pot nazaj se je »vlekla«, poleg tega je bilo vroče. Po 5h vožnje sva prispela do najine drugega trajekta.  Naj se pohvalim prišla sem prva na trajekt in zasedela najboljše mesto za palubne potnike.

Anchy ;)

Pospravljanje in pripravljanje na pot

Monday, May 14th, 2007

Priprava na pot

Vsega lepega je enkrat tudi konec, kot je bilo najinega vročega dopusta na Parosu. Da bi čim lažje preživela dolgo pot, sva na hitro organizirala kaj je potrebno imeti pri roki, ko bova na ladji. Najpomembnejše je, da imaš pri sebi vodo. Poleg vode potrebuješ zadostno količino hrane, katera se ti ne bo pokvarila (to je npr. pakirani rogljički oziroma kruh, sadje,…). Priporočljivo je, da imaš na ladji tudi spalko (če ste palubni potniki), obleko da se lahko oblečemo oziroma tudi preoblečemo, toaleto, brisačo, kakšne karte, križanke, igre, sudoku, ob krajšanju dolgčasa…

Pospravljanje

Pospravljanje šotora je bila kar moreča. En dan prej je potrebno pospraviti vso prtljago, ki jo ne potrebuješ. To so predvsem obleke, »stedilnik«, posodo, ki je ne rabiš več, vsa srfaška oprema… skratka čim več, da ni potrebno vse storiti naslednji dan in lahko malo dlje spimo in lenarimo…

Na dan odhoda je najbolje, da prvo lepo v miru se naješ in šele kasneje začneš pospraviti. Lotiš se pospravljanja posode, oblek, toalete, »štrikov« za obešanje,… šele na koncu pride šotor. Ob podiranju šotora ugotoviš, koliko sostanovalcev si imel ob bivanju. Pajki, ki so se skrivali do zadnjega dne so me zelo presenetili. Ne bom pretiravala, ampak bilo je najmanj 15 pajkov pod, nad zraven najinega šotora. Osebno se ne bojim preveč pajkov, ko pa vidiš toliko pajkov blizu sebe, poleg tega so bili »nagravžni« in še hočejo plezati po tebi. Ker nisva vedela ali so strupeni sva se jih bolj ali manj spretno izogibala, poleg tega nisva nobenega prinesla domov ;) (ob pakiranju šotora.

Anchy ;)

Hrana

Wednesday, May 9th, 2007

Kako sva se hranila? Med potovanje je malo težje vse skupaj, saj na ladjo si moraš prinesti hrano oziroma ješ lahko na ladji, kjer je restavracija in imajo nabite cene, pa še zanič hrana je… No, to je moje mnenje. Tako da si bolj ali manj suhi hrani: sendvičih, oz. fast foodu.

Ko prideš enkrat v camp je vse lažje… hrano, ki si jo zaželiš jo pripelješ s seboj oziroma si jo lahko kupiš….

Najini zajtrki so bili bolj ali manj vedno isti… Kruh, bela kava (te Grki imajo full dobro mleko in vse mlečne izdelke),  poleg tega pa kakšno pašteto, kakšno salamo suho oziroma kosmiče, kakšen jogurt.

Kosila in večerje sva združila skupaj, saj zaradi vročine ni bilo nikakršne potrebe po hrani. Seveda je to opravilo, kadar sva kuhala prevzel Luka, ker rad »eksperimentira« kar se le da…  Najbolj nenavadna jed, ki sva jo jedla je bila: rižota s koruzo in klobaso… Morm rečt, da je bilo zelo užitno, kakor se sliši nenavadno in čudno. Poleg glavne jedi se je pojavila na krožniku kdaj tudi juhica in seveda solata.

Nekajkrat sva šla tudi ven na večerjo, ker se je treba tudi razvajat, ko si na dopustu in se poleg tega je imel Luka se rojstni dan. Prvič in drugič sva si privoščila večerjo, kot je za predjed, grško solato in hobotnico na žaru. V nadaljevanju sva naročila vsak svoj veliki giros, ki ga tudi nisva pojedla niti polovico, enkrat pa kalamare, ki so bili se bolj užitni na koncu sva dobila še lubenico.

Ko je najin dopust prihajal proti koncu, denarno malo kritično (razlog je bil najin trajekt kar 1krat dražji), sva se odločila, da greva se ven jest, ampak najdeva cenejšo restavracijo z Giros pitami, katere so ceneje in še več se bova najedla…. Na koncu sva našla restavracijo v enem vogalu, ki je imel giros pite po 2,5€. Jaz sem pojedla 2 girosa, Luka pa kar 3. Tako sva na koncu bila sita oba, plačala 12,5€.

Na poti proti domu, ko sva prišla na celino, sva v Pireju jedla najboljši giros pito na svetu. Ja ta giros je sta samo 1,1€, poleg tega pa ogromen in noro dobr.

Dost govora o hrani, ker sem postala že lačna…. ;)

Anchy ;)

Vetra ni več

Monday, May 7th, 2007

Nekje 5 dan na Parosu je veter ugasnil… Ja Luka je norel kot zmešan, ker zaradi njegovega srfanja šla na Paros… Nočna mora za Lukata, se bolj pa zame… Zakaj zame? Naenkrat se je ozračje spremenilo v pekel, saj je temperatura dosegal 50 C. Ker je bil zrak suh, seveda se je nekak dalo dihati. Tako je bilo vroče, da niti po mivki do plaže nisi mogel bos, ker je imel pesek »miljon« stopinj.

Zanimivost, kar naju je zelo presenetilo,  ko sva se sprehajala po mestu (po večerji) in sonce je zahajalo je bila temperatura ozračja 32C naju je pa zeblo.  Kaj nama je šele naredilo ko sva prisla nazaj domov v Benetke na 17C?

Anchy ;)

Negativne stvari so…

Monday, May 7th, 2007

Da ne bo vse tako rožnato, vam bom povedala tudi kaj negativnega…. Ja to so bila STRANIŠČA… nočna mora za mene, saj imajo samo stranišča na »štrbunk«, ker je bila največja mora za vse punce…. Najbolj moreče je bilo ponoči, ko je bilo treba vstati in iti na krajšo potrebo… ja takrat ne bi nobenemu privoščila, da bi bil na mojem mestu. Stranišča so bila ne samo polulana ampak tudi zgodil se je, da kakšna punca ni zadela luknje in njen drek je pristal on luknji. :S No, hvala bogu ima camp dvojna stranišča, s tem da so vsa stranišča celo s školjkami.   

Druga negativna stvar je bila ta, da je camp razdeljen na dva dela. En del je za žurerje, drugi dela je za srfače. Camp je razparceliran  na parcele, ki so pokrite z bambusom, saj drugače bi bil cel camp na soncu. Na strani, kjer so bili žurerji so parcele manjše, zato so prišli nekateri Grki postavit šotore na »tavelike« parcele. Kaj je iz tega sledilo: Nočno žuranje iz mesta se je preselilo v camp v jutranjih urah (okoli 4 in 5h zjutraj). Ja, samo popivanje je prineslo skorajšni pretep zraven najinega šotora (drli so se ene 20 min tako, da sva mislila, da že tepejo) , 2m od lukatovih jader… Luka je tako poskoču vem iz šotora, pa verjamem če se začeli »tepst« in bi kdo na Lukatov jader prletu, da se še Luka začel tepsti…. Kaj je bil razlog, za skorajšnji pretep? Punce… tok sva nekako razumela, več pa ne….

Anchy ;)