Ne morem verjeti, kako hitro mine ko greš na dopust… V torek sva z Lukatom odšla na krajši dopust v Nerezine in sva se včeraj vrnila. To je bil moj prvi dopust, od kar sem začela delati, zato je bil toliko bolj slajši.
V torek po službi sva se odpravila na morje v upanju, da bova v čim krajšem času prispela do trajekta (s prvim trajektom na Cres) in potem v Nerezine. Ni šlo glih po načrtih. Pred mejo je šel Luka menjat denar (kot vedno). Ko je ponovno hotel prižgat avto , se avto ni prižgal. Oba sva se gledala, kaj je to narobe in kaj zdaj. Na srečo so imeli v menjalnici telefonsko številko od mehanika, da sva ga lahko poklicala. Imela sva srečo, da je bil mehanik za ovinkom, da nisva zgubljala časa. Ker nama ni vžgal, je sam mehanik prišel do naju, nama pomagal vžgati avto, da smo avto peljali do delavnice, da pogledamo kaj je narobe. Še večja sreča je to, da se je samo staknila žička, pri štartarju in tako uredili hitro. Plača sem 5€ in odšla naprej. Zamudila sva se 30 min, kar ni veliko.
Ko sva prispela v Nerezine je bila že tema. Od same zmatranosti sva tudi kmalu odšla spat. Sam dopust je bil sproščujoč. Po 2 dneh samevanja z Lukatom sva dobila družbo (Jimmyja, Lidijo in malo Mio), kasneje pa je prišel še Milan (fotr od Lukata). Uživala sem na polno, kuhal je Milan, Luka je pekel na žaru, jaz pa kdaj pa kdaj pomivala posodo.
Jaz sem imela se eno dogodivščino. Prvič sem bila na srfu in poskušala se peljati. Ker po 6 poskusih mi ni uspelo se peljati, bila sem pa zmatrana, kot da bil cel dan fizično delala, sem se odločila da bom to poskušala na naslednjem dopustu. da vam povem, nisem se še peljala sem že vsa od surfa popraskana. Luka je doživel letošnji prvi surfaški dan in je sprobal prvič nov jader.
Tako je dopust šel mimo mene kot bi mignil. Hvala bogu, to ni moj zadnji dopust, saj me čaka v decembru Boa Vista, bolj znani Capverski otoki, kjer se bom učila srfat.
Anchy